Digitalni evro – kaj se skriva za njegovo uvedbo?

Digitalni evro je oblika digitalne valute centralne banke. Gre za elektronsko plačilno sredstvo, ki bi služilo kot digitalna različica gotovine, od kriptovalut pa se razlikuje po tem, da je centralizirano tj. pod nadzorom Evropske centralne banke (ECB).

Uradniki ECB navajajo, da bi do uvedbe lahko prišlo med letoma 2027 in 2029 in v svojih izjavah pogosto poudarjajo prednosti uvedbe digitalnega evra. Vendar pa med evropsko javnostjo obstaja določena mera skepticizma in kritike celotne ideje so pogosto usmerjene nanjo.

Kaj uvedba digitalnega evra pomeni za nas in za kaj gre izveste spodaj.

Zakaj želi ECB uvesti digitalni evro?

ECB navaja, da gotovina vse bolj izgublja pomen, medtem ko se za plačila vse pogosteje uporabljajo kartice, pametni telefoni in različne aplikacije. Kartice so del zasebnega komercialnega sistema, ki sledi uporabniškim podatkom in njihovim transakcijam ter trgovcem zaračunava visoke provizije.

To pomeni, da velik del naših transakcij s karticami in aplikacijami poteka prek ameriških kartičnih podjetij in ameriških tehnoloških podjetij, potrošniki pa skoraj nimajo druge možnosti. Zaradi tega se ECB boji ne le erozije evropske monetarne suverenosti in izgube njene pomembnosti, temveč tudi erozije suverenosti, odpornosti, zasebnosti in svobode posameznikov, ki so odvisni od tujih »neevropskih« sistemov in se ne morejo odločiti, kako bodo izvajali transakcije.

Zaradi tega želi ECB uvesti »digitalni evro, da bi ohranila prednosti gotovine v digitalni dobi«. Digitalni evro bi se nahajal v digitalni denarnici, sistem pa bi nadzorovala ECB. Uradniki ECB trdijo, da njihov sistem ne bi sledil posameznim transakcijam ali osebnim podatkom potrošnikov. Digitalni evro naj bi deloval tudi »brez povezave«, na primer med izpadi električne energije.

Zakonodajni postopki in pravni okvir še niso vzpostavljeni, vendar naj bi bilo vse pripravljeno prihodnje leto. Razvoj digitalnega evra naj bi trajal več let, kar pomeni, da bi lahko prvo implementacijo pričakovali najraje med letoma 2027 in 2029. Če se bo projekt zagnal, bo fizični denar še vedno v uporabi vzporedno z digitalno različico.

Katere so morebitne slabosti digitalnega evra?

Evropska javnost je pogosto nezadovoljna in skeptična glede cele vrste politik in načinov, kako različni evropski uradniki in tako imenovani birokrati usmerjajo te politike. Koncept digitalnega evra je pogosto tarča takšne kritične presoje. Med glavnimi argumenti, ki se pogosto izpostavljajo je dejstvo, da fizična gotovina ne zahteva bančnega računa, kar ohranja zasebnost oziroma anonimnost transakcij. Potrošniki še vedno v veliki meri uporabljajo gotovino. Mala in srednje velika podjetja v nekaterih državah evroobmočja, kot sta Italija in Avstrija še vedno znatno (40–50 %) dajejo prednost gotovini. Zaradi tega ne bi bilo dobro, če bi digitalni evro nekega dne ogrozil sposobnost preživetja gotovine.

Kritiki menijo, da za digitalne sisteme in z njimi povezane valute nihče ne more zagotoviti zasebnosti in anonimnosti transakcij ali podatkov samih potrošnikov. Pri tem se lahko sistem zlorablja z različnimi vrstami blokad ali spremljanja, bodisi iz zasebnih, političnih, geopolitičnih ali drugih razlogov. Sistem je tudi ranljiv za kibernetske grožnje in vdore.

Oblikovanje in izdelava varnega in trajnostnega sistema, ki bo premagal vse te ovire, bi lahko bila izjemno draga in zapletena in ni nobenega zagotovila, da bo izvedba na koncu uspešna. Obstaja možnost, da digitalni evro sploh ne bo vzletel, da bodo potrošniki ostali zvesti podjetjem s karticami in celo možnost, da bo neka prihodnja stabilna kriptovaluta, ki temelji na dolarju začela konkurirati evru znotraj samega evroobmočja.

Še vedno ni gotovo, kako bo digitalni evro reguliran, torej kako se bo preprečil odliv sredstev iz komercialnih bank, ali bodo digitalne denarnice res delovale pod neposrednim nadzorom ECB. Če bodo ogroženi depoziti komercialnih bank in njihova sposobnost izdajanja posojil, bi lahko bila ogrožena tudi finančna stabilnost evroobmočja, za katero mnogi menijo, da je že tako v rasulu in da je negotova sama vzdržnost organizacije v prihodnosti. Da bi preprečili takšen scenarij  bi bilo treba na nek način omejiti sredstva v digitalnih denarnicah, kar predstavlja problem tudi za finančno svobodo.

Na koncu je možno, da vse, kar naj bi digitalni evro varoval, dejansko še bolj ogroža. To vključuje zasebnost, svobodo in suverenost potrošnikov, anonimnost transakcij, finančno stabilnost in monetarno suverenost evro območja ter sam pomen evra kot ene od pomembnih svetovnih valut.

Zlato kot zaščitnik evropske suverenosti in svobode?

Dejstvo je, da ima Evropska centralna banka (ECB) kot glavna denarna institucija evroobmočja več kot 30 % svojih celotnih rezerv v zlatu oziroma natančneje približno 506,5 tone zlata. Hkrati imajo centralne banke držav članic evroobmočja v svojih rezervah približno 10.264 ton zlata. To je najboljši pokazatelj, da Evropa kljub idejam o digitalnem evru na koncu koncev globoko verjame v zlato kot zaščitnika monetarne in finančne stabilnosti. Če pride do širše krize ali grožnje samemu evru, se ima Evropa na kaj zanesti. Hkrati se cena zlata iz desetletja v desetletje povečuje (700 % v zadnjih 20 letih), medtem ko valute, kot je evro, zaradi inflacije izgubljajo vrednost (okoli 40 % v 20 letih).

Če ECB in članice evroobmočja, med katerimi so nekatere najbogatejše in najbolj razvite države na svetu, hranijo toliko fizičnega zlata »za vsak slučaj« in hkrati z njim zaslužijo, je to očitno zelo modra odločitev. Postavlja se vprašanje, zakaj ne bi enako storili državljani po vsej Evropi, vključno z nami na Slovenskem? Ali je čas, da si zagotovimo finančno stabilnost in varnost, se zaščitimo pred morebitnimi krizami, ohranimo dolgoročno vrednost svojih prihrankov in hkrati ustvarimo znaten dobiček? Odločitev o vlaganju v investicijsko zlato v obliki zlatih palic in zlatih kovancev je odvisna od nas.